​Po drugi svetovni vojni, se je zaradi komunističnega režima v Jugoslaviji in malo možnosti za boljše življenje, Anton Dvoršak odločil, da bo s svojo ženo in otroki pobegnil iz države.

Leta 1955 se je naselil v občini Duque de Caxias v Riu de Janeiru v Braziliji, kjer so nekateri njegovi rojaki že živeli.

Življenje je bilo težko in delo ga je med tednom vodilo stran od svoje družine, vendar je kljub težavam vztrajal in ni obupal.

Obenem je Anton postajal zaskrbljen glede blagostanja prebivalcev naselja, v katerem je zdaj živel in nemiren, ko je videl, da so se siromašni otroci igrali na ulici, ker ni bilo javnih šol v tisti regiji.

Anton je postal tako nezadovoljen s položajem njegove soseske, da je nagovoril ljudi, da so skupaj zgradili šolo.

To je bil začetek obdobja zelo trdega dela in neomajnosti.

Antonu, ki je bil rojen vodja, nikoli ni zmanjkalo poguma in v kratkem času je pustil pomembno zapuščino za mnoge, ki še do danes koristijo sadove njegovega truda.